Naprej Nazaj Kazalo

7. Kako naredim to ali izvem ono?

7.1 Kako vem, ali lahko moj notes poganja Linux?

Na to vprašanje ni določnega odgovora, saj se strojna oprema notesov nenehno razvija in usposobitev zaslona X, zvoka, vmesnikov PCMCIA, modema in tako naprej lahko zahteva precej truda.

Večina notesov na trenutnem trgu, na primer, uporablja ,,Winmodeme``, ki ne delujejo z Linuxom zaradi lastniških strojnih vmesnikov. Celo notesi, ki so potrjeni kot ,,združljivi z Linuxom``, morda niso popolnoma združljivi.

Podatke o namestitvi winmodemov na splošno najdete v spisu Winmodems-and-Linux-HOWTO. (Glej Kje je dokumentacija?.)

Na poštnem seznamu linux-laptop, ki ga gosti strežnik vger.redhat.com, boste lahko izvedeli najnovejše informacije ali povprašali druge uporabnike o njihovih izkušnjah s prenosniki. Glej razdelek Kateri poštni seznami so na voljo?.

Domača stran poštnega seznama za Linux v računalnikih IBM Thinkpad je http://www.topica.com/lists/linux-thinkpad/.

Drug poštni seznam o Thinkpadu gosti http://www.bm-soft.com/. Pošljite e-pošto z besedo ,,help`` v telesu sporočila na majordomo@www.bm-soft.com.

Domača stran za Linux v računalnikih IBM Thinkpad je na http://peipa.essex.ac.uk/tp-linux/.

Domača stran Linux Laptop je na http://www.cs.utexas.edu/users/kharker/linux-laptop/.

Za informacije o priključenih zunanjih napravah, kot so enote Zip in CD-ROM prek vzporednih vrat, si oglejte domačo stran Linux Parallel Port Home Page na http://www.torque.net/linux-pp.html.

Če potrebujete najnovejšo različico servisnega paketa za kartice PCMCIA, jo dobite (ali ste jo lahko dobili) na ftp://cb-iris.stanford.edu/pub/pcmcia/, vendar ni videti, da bi bili paketi še tam. Novejše distribucije so na ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/kernel/pcmcia/. Nameščeno boste morali imeti tudi izvirno kodo jedra. Zagotovo si prej preberite PCMCIA-HOWTO, ki je zajet v distribucijo.

7.2 Kako lahko Linux namestim prek FTP?

Večina distribucij je prevelikih in preveč zaposlenih, da bi bila namestitev prek FTP praktična. Mogoče pa je prek FTP namestiti osnovni sistem Linux, ki nima grafičnega vmesnika ali velikih aplikacij. Osrednja nekomercialna distribucija, ki se uporablja, je Debian GNU/Linux in ta odgovor opisuje namestitev osnovnega sistema Debian, ki mu lahko po potrebi dodaste še druge programe za Linux in komercialno programje.

Odgovor opisuje namestitev v stroje, združljive z IBM, s procesorjem Intel x86 ali Pentium. Potrebovali boste stroj z vsaj procesorjem 80386, 8 MB pomnilnika in približno 100 MB prostora na disku. Za praktično vsakodnevno rabo je treba več pomnilnika in večji disk.

Za drugo strojno opremo zamenjajte ,,-i386`` v imenih imenikov z ,,-arm``, ,,-ppc``, ,,-m68k``, ali ustrezno drugo okrajšavo.

Za podrobnejše informacije in pojasnila o posebni opremi si oglejte http://www.debian.org/releases/stable/.

7.3 Kako lahko nadaljujem prekinjen prenos?

V standardnem odjemniku ftp lahko po tem, ko se znova povežete, uporabite ukaz ,,reget``, da nadaljujete tam, kjer ste končali.

Odjemniki kot ncftp podpirajo prekinjene prenose prek FTP, wget pa podpira nadaljevanje prenosa prek FTP in HTTP.

7.4 Kako nastavim zagonsko prikrojitev?

Linux lahko prikrojite ob pozivniku lilo: tako, da v zagonski pozivnik BOOT lilo: napišete argumente, ali pa tako, da dodaste ukaze v datoteko /etc/lilo.conf; na primer:

# Ob pozivniku LILO (zgolj primer):
BOOT lilo: parport=0x3bc,7

parport=0x3bc,none serial=0x3f8,4 serial=0x2f8,3

# Primer ukaza v /etc/lilo.conf:

append="parport=0x3bc,none serial=0x3f8,4 serial=0x2f8,3" 
Če spreminjate datoteko /etc/lilo.conf, zagotovo poženite ukaz lilo, da namestite novo sestavo.

Nastavitveni zapiski za določene strojne naprave so v dokumentaciji izvirne kode jedra, /usr/src/linux/Documentation v večini distribucij.

Oglejte si tudi strani referenčnega priročnika o lilo in lilo.conf ter spis BootPrompt-HowTo ( Kje je dokumentacija?) in dokumentacijo v /usr/doc/lilo.

7.5 Kako lahko formatiram strani referenčnega priročnika brez programov man ali groff?

Program man2html prevaja besedilo za groff v HTML, ki ga lahko gledate s katerimkoli brskalnikom. Program man2html in mnogi podobni so dostopni v svetovnem spletu. Poiščite ga s spletnim iskalnikom, ki ga imate najraje.

Neformatirane strani referenčnega priročnika (angl. manual pages) so shranjene v podimenikih imenikov /usr/man, /usr/local/man in drugje.

Če želite videti besedilo, uporabite nroff in less. Oba programa imata tudi različici za MS-DOS z izvedbo paketa makroukazov za man. Zgled:

$ nroff -man /usr/man/man1/ls.1 | less 
Če veste, kje najti dobro izvedbo makroukazov za man, ne da bi namestili groff, prosim, obvestite vzdrževalca tega spisa.

Če se stran referenčnega priročnika končuje z ,,.gz``, jo boste morali, preden jo formatirate, raztegniti z gzip -d ali gunzip. Enovrstični zgled bi bil:

$ gzip -dc /usr/man/man1/ls.1.gz | nroff -man | less 

7.6 Kako se lahko v tekstovnem načinu pomikam nazaj?

Na standardni slovenski (in tudi na ameriški) tipkovnici lahko uporabite kombinacijo Shift+PgUp ali PgDn (uporabiti morate sive tipke, ne tistih na številski tipkovnici). Pri drugih tipkovnicah si oglejte preslikave v datoteki /usr/lib/keytables; funkciji ScrollUp in ScrollDown lahko obesite na poljubno kombinacijo tipk -- lahko ju, denimo, preslikate na tipke 84-tipkovne tipkovnica za AT.

Program screen, http://vector.co.jp/vpack/browse/person/an010455.html vam priskrbi vmesni pomnilnik z zgodovino zaslona, po kateri lahko iščete ključne besede, in možnost izdelave ,posnetkov` tekstovnih zaslonov.

Novejša jedra, ki imajo gonilnik za konzolo VGA, lahko za pomikanje nazaj uporabljajo dramatično več pomnilnika, če lahko grafična kartica zares naslovi 64 KB grafičnega pomnilnika. Na začetek datoteke drivers/video/vgacon.c dodajte vrstico:

#define VGA_CAN_DO_64B 
Ta zmožnost bo lahko v prihodnjih jedrih postala standardna nastavitev. Če je v jedru podprt tudi grafični izravnalnik, ta nastavitev morda ne prizadene predpomnjenja.

V starejših jedrih velikosti pomika nazaj ne morete poljubno nastaviti, saj je izveden ob pomoči video pomnilnika, ki shranjuje preteklo besedilo. Lahko pa dosežete večje pomnenje pomika na vsakem navideznem zaslonu (virtual console) tako, da zmanjšate skupno število navideznih zaslonov -- glej datoteko linux/tty.h.

[Chris Karakas]

7.7 Kako lahko usposobim elektronsko pošto?

Za pošiljanje pošte prek SMTP (preprosti protokol za prenos pošte, angl. Simple Mail Transfer Protocol) in prejemanje pošte prek ponudnikovega strežnika POP (protokol za poštni urad, angl. Post Office Protocol), lahko uporabljate namizni odjemnik, kot je Netscape Communicator ali Kmail v KDE. Vnesti boste morali imena strežnikov SMTP in POP v izbire ustreznega programa, pa tudi svoj e-poštni naslov (npr. ime.priimek@primer.si) ter geslo za klicno povezavo. Isto velja za novičarske skupine Usenet. Vnesite ime strežnika NNTP (protokol za prenos novi po omrežju, angl. Network News Transfer Protocol) v razdelek z izbirami vašega novičarskega odjemnika. Morda boste morali vpisati tudi naslov IP ponudnikovega primarnega in sekundarnega imenskega strežnika.

Če imate tradicionalnega posrednika za prenašanje pošte (angl. Mail Transport Agent, MTA) kot Sendmail, Smail, qmail ali Exim, boste morali slediti navodilom v ustreznem paketu. Osnovna nastavitev določi ugotavljanje, kateri gostiteljski stroj, bodisi v vašem krajevnem omrežju ali prek klicne internetne povezave, je ,,pametni gostitelj`` (angl. Smart Host), če uporabljate SMTP. Če uporabljate starejši protokol UUCP, boste morali pregledati navodila za prikrojitev UUCP in preveriti, ali je sistem vašega ISP nastavljen tako, da posreduje pošto za vas.

Informacije o internetnem gostiteljstvu, novicah in e-pošti v splošnem so dostopne v skupini Useneta news.announce.newusers. Tamkajšnja pogosta vprašanja so tudi arhivirana na ftp://rtfm.mit.edu/pub/usenet/.

7.8 Sendmail čaka do minute za vsak ukaz

Preverite, ali lahko Sendmail razreši ime vašega računalnika v veljavni (tj. tak, ki se ga lahko razčleni) domenski naslov. Če niste povezani v internet ali imate klicno povezavo z dinamičnim naslavljanjem IP, dodajte polno ime domene v datoteko /etc/hosts, poleg osnovnega imena računalnika; npr., če je ime računalnika ,,bilbo``, domena pa je ,,bag-end.com``:

192.168.0.1 bilbo.bag-end.com bilbo
Preverite tudi, da je bodisi v datoteki /etc/host.conf ali pa /etc/resolv.conf vrstica:
order hosts,bind
Pozor! Ne spreminjajte vnosa za ,,localhost`` v /etc/hosts, saj se številni programi zanašajo nanj za pošiljanje notranjih sporočil.

Sendmail pri razreševanju domenskih naslovov upošteva več dejavnikov. Ti so v žargonu Sendmaila skupno znani kot ,,nabori pravil`` (angl. rulesets). Program ne zahteva, da bi bil domenski naslov kanoničen ali da bi bil vsaj videti kanoničen. V zgornjem zgledu bi moral delovati tako ,,bilbo.`` (pazite na piko) kakor tudi ,,bilbo.bag-end.com``. Ta in druge spremembe se nanašajo predvsem na novejše različice.

Pred različico 8.7 je Sendmail zahteval, naj se polno domensko ime (angl. Fully Qualified Domain Name, FQDN) najprej pokaže v vnosu /etc/hosts. To je zaradi sprememb v izbirah za maškarado naslova ovojnice. Preučite dokumente za Sendmail.

Če imate imenski strežnik le za krajevno podomrežje, preverite, ali se ,,.`` nanaša na zapis SOA v strežniškem stroju in ali inverzno iskanje (preverba ob pomoči nslookup) deluje za vse stroje podomrežja.

Končno, makroukazne nastavitvene izbire FEATURE, kot so nodns, always_add_domain in nocanonify, nadzorujejo, kako Sendmail tolmači imena računalnikov.

Dokument Sendmail: Installation and Operation Guide, vključen v podimenik doc/ distribucije izvirne kode za Sendmail, na kratko razlaga, kako Sendmail razrešuje internetne naslove. Arhive izvirne kode za Sendmail najdete prek http://www.sendmail.org/.

[Chris Karakas]

7.9 Kako lahko preklapljam navidezne zaslone? Kako jih omogočim?

V tekstovnem načinu pritiskajte za preklop zaslonov od tty1 do tty12, kombinacije od Alt-F1 do Alt-F12 AltGr-F1 preklopi na tty13 itd. Če želite preklopiti zaslon pod okoljem X window, morate pritisniti Ctrl-Alt-F1 itd.; Alt-F5 ali podobno, za preklop nazaj v grafični način.

Če imate sistem, ki ni združljiv s PC, si oglejte spodnjo opombo.

Če želite uporabljati navidezni zaslon pri navadni prijavi v sistem, mora biti naveden v datoteki /etc/inittab, ki ureja, kateri terminali in navidezni zasloni imajo prijavne pozivnike. Sistem X potrebuje za zagon vsaj en prosti navidezni zaslon.

Opomba: Zaporedje tipk je pravzaprav Ctrl+Meta+FN. Pri sistemih, združljivih s PC, sta tipki Alt in AltGr pravzaprav sinonim za tipkovna simbola Meta_L in Meta_R. Če je vezava drugačna, lahko ugotovite, kateri tipki dasta Meta_L in Meta_R z xkeycaps ali podobnim programom.

[David Charlap]

7.10 Kako nastavim časovni pas?

Spremenite tekoči imenik v /usr/lib/zoneinfo; priskrbite si paket timezone, če nimate tega imenika. Izvirna koda je dostopna v imeniku ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/system/admin/time/.

Potem napravite simbolno povezavo z imenom localtime, ki kaže na eno od datotek v tem imeniku (ali v podimenikih), in še eno simbolno povezavo, imenovano posixrules, ki kaže na localtime. Zgled:

$ ln -sf Europe/Ljubljana localtime
$ ln -sf localtime posixrules

Učinek bo takojšen -- poskusite date.

Če sistem uporablja nastavitvene datoteke v slogu Red Hat, so ustrezne datoteke o pasovih v /usr/share/zoneinfo in /etc/localtime.

Stran referenčnega priročnika o tzset ali tzselect opisuje nastavitev časovnega pasu. Nekateri programi prepoznajo okoljsko spremenljivko TZ, a to ni v skladu s POSIX.

Preverite, ali je ura vašega jedra Linuxa nastavljena na pravilen univerzalni čas GMT -- napišite date -u in preverite, ali je izpisan pravilen univerzalni čas. (Glej tudi Zakaj računalnik kaže napačen čas?.)

7.11 Nastavitev klicne povezave PPP

Ta navodila so predvsem za tiste, ki nimajo ovojnih pripomočkov, kot sta kppp ali pppconfig, ali teh pripomočkov ne morejo prepričati, da bi pravilno delovali. Če želite ročno nastaviti PPP, da bi klicali svojega internetnega ponudnika (angl. Internet Service Provider, ISP), boste morali poznati naslednje podatke:

Ko imate vse te podatke, preverite, da sta programa pppd in chat, za minimum, vsaj nameščena pravilno. V večini distribucij sta nameščena v imeniku /usr/sbin/ in prijaviti se morate kot root, da bi ju lahko uporabljali. Poleg tega so za nastavljanje omrežnih povezav in diagnosticiranje težav uporabni še naslednji programi: /sbin/ifconfig, /sbin/route, /bin/ping, /usr/sbin/traceroute. Sledijo osnovni koraki za nastavitev PPP. Prijavljeni morate biti kot root. To je vse nastavljanje, ki ga potrebujete. Za to, da zares zaženete in ustavite PPP, imate pogosto skripta /usr/bin/pon in /usr/bin/poff (v Debianu) ali kaj takega. Ta sta navadno zelo preprosta, vsebujeta le ukaz:
$ /usr/sbin/pppd call ${1:-provider} 
To zažene pppd in uporabi izbiro call za klicanje strežnika, ki ga vpišete v ukazni vrstici, ali pa ponudnika, podanega v datoteki /etc/ppp/peers/provider, če ne podaste oddaljenega strežnika. Po klicanju in prijavljanju (približno 30 sekund) bi morali biti sposobni uporabljati program /sbin/ifconfig, da vidite, ali je povezava zares vzpostavila vmesnik PPP (prvi bo ppp0, drugi bo ppp1, itd., odvisno od tega, koliko hkratnih povezav PPP imate). Če gre kaj narobe, lahko pogledate datoteko /var/log/ppp.log, da ugotovite, kaj se je zgodilo. Dnevnik lahko gledate tudi medtem, ko se povezava vzpostavlja, tako da izpisujete njegov ,,rep`` v drugem oknu; se pravi, gledate, kako pppd zapisuje podatke o stanju povezave. Za to uporabite ukaz (spet kot root):
$ tail -f /var/log/ppp.log 
Pri nekaterih sistemih se izhod PPP preusmeri v /var/log/messages; v tem primeru morda ne boste imeli posebne datoteke z dnevnikom PPP.

Morali bi tudi biti sposobni pingati katerega od domenskih imen vašega ISP (npr. mail.isp.com) in prejeti odgovor.

To so najosnovnejši koraki za nastavitev povezave PPP. Upoštevati boste morali tudi, katere druge omrežne povezave so na voljo (denimo, ali je na voljo ethernetna povezava, ki ji je bila že določena privzeta pot), pa tudi različne varnostne ukrepe na strani vašega ISP. Če imate pri vzpostavljanju klicne povezave težave, je navadno najbolje, če ugotovite, kaj gre narobe, s programom Seyon, minicomm, kermit ali katerim drugim programom, s katerim lahko ročno kličete in se prijavite pri ISP, da ugotovite, kaj natanko morate storiti za prijavitev, potem pa to ponovite v skriptih PPP.

Večina dokumentacije ima še dodatna navodila za prikrojitev povezave PPP. Glej Kje je dokumentacija?.

7.12 Katero različico Linuxa in kakšno ime računalnika uporabljam?

Napišite:

$ uname -a

7.13 Kaj je datoteka core?

Datoteka core je posmrtni ostanek programa, ko ta, zaradi hrošča ali kršenja mehanizmov operacijskega sistema ali strojnih omejitev, umre. Operacijski sistem pobije program in izdela datoteko core, ki jo lahko programerji uporabijo, da ugotovijo, kaj je šlo narobe. V njej je podroben opis stanja, v kakršnem je bil program, ko je umrl.

Če bi radi ugotovili, iz katerega programa je nastala datoteka core, uporabite ukaz file, kot v zgledu:

$ file core
To vam bo povedalo ime programa, ki je izdelal posmrtne ostanke. Lahko pišete vzdrževalcem tega programa in jim poveste, da je njihov program izvrgel posmrtne ostanke (angl. program dumped core).

[Eric Hanchrow]

7.14 Kako vključim ali izključim izmet posmrtnih ostankov programov (core dumps)?

Z uporabo ukaza ulimit v ukazni lupini bash, ukaza limit v tcsh, ali rlimit v ksh. Glej ustrezne strani referenčnega priročnika (man) za podrobnosti.

Ta nastavitev zadeva vse programe, ki jih poženete iz te ukazne lupine (neposredno ali posredno), ne celotnega sistema.

Če želite privzeti vključitev ali izključitev izpisa posmrtnih ostankov vseh procesov, lahko spremenite ustrezno nastavitev v datoteki linux/sched.h -- glej definicijo INIT_TASK, glej tudi linux/resource.h.

Podpora PAM optimalizira sistemsko okolje, skupaj s količino pomnilnika, ki jo lahko porablja uporabnik. V nekaterih distribucijah je ta parameter nastavljiv v datoteki /etc/security/limits.conf. Več podatkov najdete v knjigi Linux Administrator's Security Guide (glej Kje je dokumentacija?).

7.15 Kako nadgradim/prevedem jedro?

Glej prevod spisa Kernel-HOWTO ali datoteko README, ki je priložena izdajam jedra na ftp://ftp.cs.helsinki.fi/pub/Software/Linux/Kernel/ in na zrcalnih mestih. (Vprašanje Kako dobim stvari za Linux po FTP?.) Morda imate v sistemu že nameščeno kakšno različico izvirne kode jedra. Vendar je ta različica najbrž rahlo zastarela, če ste jo dobili kot del standardnih distribucij Linuxa (to sploh ni težava, če želite svoje jedro le še enkrat prevesti z novimi nastavitvami, težave pa bodo, če ga morate nadgraditi).

Pri novejših jedrih lahko (in morate) z ukazom make narediti vse naslednje tarče. Spomnite se, da lahko z enim samim klicem ukaza make določite tudi več tarč.

# make clean dep install modules modules_install

Spomnite se tudi osvežiti modulske odvisnosti.

# depmod -a

Ta ukaz se lahko samodejno požene ob zagonu sistema. V sistemih Debian/GNU Linux je ukaz del skripta /etc/init.d/modutils in ga lahko povežete s primernim mestom v imenikih /etc/rcx.d/. Več o ukazu depmod si oglejte na strani v referenčnem priročniku.

Preverite, ali uporabljate najnovejšo različico pripomočkov modutils in tudi drugih podpornih paketov. Podrobnosti si oglejte v datoteki Documentation/Changes na drevesu izvirne kode jedra, zagotovo pa preberite tudi datoteko README paketa modutils.

Ne pozabite, da morate po kopiranju novega jedra v vaš korenski razdelek pognati lilo, če hočete pozneje z njim zaganjati računalnik -- novejše različice jedra imajo v ta namen posebno tarčo ,,zlilo`` v datoteki Makefile; poskusite

make zlilo

V trenutnih sistemih pa lahko preprosto prepišete datoteko zImage ali bzImage (iz imenika arch/i386/boot/) v imenik /boot/ v korenskem datotečnem sistemu, ali na disketo z uporabo ukaza dd. Glej tudi vprašanje Kako prepričam LILO, da zažene sliko jedra?

Jedra z lihimi srednjimi številkami (angl. minor version) različic (npr. 2.1.*, 2.5.*) so preizkusne izdaje jeder; stabilna jedra imajo sode srednje številke (2.0.*, 2.4.*). Če želite preskušati razvojna jedra, se boste verjetno prijavili na poštni seznam linux-kernel, glej razdelek Kateri poštni seznami so na voljo?.

Spletna stran http://www.kernelnotes.org/ ponuja precej informacij in povezav z drugimi stranmi, ki ponujajo informacije o popravkih jedra Linuxa.

Glej tudi vprašanje Zakaj moja kartica PCMCIA po nadgradnji jedra ne deluje več? in Kako prepričam LILO, da zažene sliko jedra?.

7.16 Ali lahko Linux uporablja več kot tri zaporedne priključke z delitvijo prekinitev?

Da, toda hkrati ne boste mogli uporabljati dveh običajnih priključkov, ki si delita prekinitev (brez nekaj zvijač). To je omejitev arhitekture vodila ISA.

Glej Serial-HOWTO za informacije o morebitnih rešitvah in ovinkih okoli tega problema.

7.17 Prikrojitev privzetih nastavitev za Emacs

V svojem domačem imeniku ustvarite datoteko .emacs z ukazi za Emacsov lisp, ki se izvedejo vsakič, ko se zažene Emacs. Na seznamu vsebine imenika te datoteke ne boste videli. (Predpona ,.` pove ls, naj je ne prikaže, razen če ukazu ls v ukazni vrstici podaste stikalo -a.)

V datoteki .emacs bo deloval katerikoli ukaz v emacsovskem lispu, skupaj z vsemi defuns. Emacs močno uporablja lispovske spremenljivke in ukaze, in številne urejevalne funkcije so napisane v emacsovskem lispu. Da, na primer, omogočite poravnavo besed med urejanjem datotek, ki se končajo s .txt, dodajte naslednji ukaz. To je iz dokumenta s pomočjo Texinfo v Emacsu (F1-i, potem m Emacs in Return):

(add-hook text-mode-hook
        '(lambda () (auto-fill-mode1)))
To doda stavek, ki kliče kaveljno funkcijo vsakič, ko za ta medpomnilnik vstopite v način urejanja besedila. Vrednost text-mode-hook, ki je spremenljivka, se poda auto-fill-mode, ki je funkcija.

Če želite odstraniti menujsko vrstico na vrhu vsakega okvira v Emacsu, dodajte ta stavek:

(menu-bar-mode -1)
In če želite vključiti program, ki ga je v emacsovskem lispu napisal kdo drug kot msb.el (izboljšan prikazni menu za medpomnilnik), preverite, da je lispovska datoteka v imeniku, kjer jo lahko Emacs najde (navadno se imenuje site-list), in dodajte te ukaze v datoteko .emacs:
(require 'msb)
(msb-mode 1)
Večina opravil ima v emacsovskem lispu več možnih rešitev. Vsako opravilo, ki ga je v emacsovskem lispu mogoče sprogramirati, je veljavno v datoteki .emacs. Več podatkov najdete v dokumentaciji v obliki Texinfo. Na voljo je tudi seznam pogostih vprašanj za Emacs.

7.18 Kako naredim rešilno disketo?

Naredite na njej datotečni sistem z imeniki bin, etc, lib in dev -- skratka vse, kar potrebujete. Namestite nanjo jedro in uredite, da bo LILO zagnal sistem z diskete (glej dokumentacijo, priloženo programu LILO, v datoteki lilo.u.*.ps).

Če gradite jedro (ali naročite programu LILO, naj naroči jedru) s pomnilniškim diskom enake velikosti kakor disketa, se bo pomnilniški disk ob zagonu naložil in namestil kot korenski disk namesto diskete.

Glej spis Bootdisk-HOWTO.

7.19 Kako preslikam svojo tipkovnico v slovensko, angleško, francosko itd.?

Za novejša jedra vzemite paket kbd s ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/system/Keyboards/kbd-0.90.tar.gz. Preverite, ali imate ustrezno različico; uporabljati morate pravo preslikavanje tipkovnice za svoje jedro.

Pri starejših jedrih morate v imeniku /usr/src/linux popraviti glavno datoteko Makefile za prevajanje jedra.

Več uporabnih podatkov boste našli v delih Slovenian HOWTO Primoža Peterlina na naslovu http://www.lugos.si/delo/slo/HOWTO-sl/Slovenian-HOWTO/ in The Linux keystroke and console HOWTO Andriesa Brouwerja na naslovu ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/docs/HOWTO/.

7.20 Kako zagotovim, da bo NumLock privzeto vključen?

Uporabite, na primer, program setleds (v vaših prijavnih skriptih /etc/rc.local ali /etc/rc.d/*):

for t in 1 2 3 4 5 6 7 8
 do
     setleds +num < /dev/tty$t > /dev/null
done

setleds je del paketa kbd (glej razdelek Kako preslikam svojo tipkovnico v slovensko, angleško, francosko itd.?.

Ali pa popravite svoje jedro. Urediti morate tako, da bo izraz KBD_DEFLEDS ob prevajanju drivers/char/keyboard.c definiran kot (1 << VC_NUMLOCK).

7.21 Kako nastavim (ali obnovim) uvodne terminalske barve?

Naslednji skript ukazne lupine bi moral delovati za konzole VGA:

for tty in 1 2 4 5 6 7 8; do
    setterm -fore yellow -bold on -back blue -store > /dev/tty$n
done
Nadomestite yellow in blue s svojima najljubšima barvama in uporabite /dev/ttyS$n za terminale na zaporednih vratih.

Če želite preveriti, ali so barve vrnjene v prvotno stanje, ko se ljudje odjavijo (če so jih spremenili), storite takole: zamenjajte vse navedbe ,,getty`` (ali ,,mingetty`` ali ,,uugetty`` ali karkoli že) v datoteki /etc/inittab z navedbami ,,/sbin/mygetty``.

#!/bin/sh
setterm -fore yellow -bold on -back blue -store > $1
exec /sbin/mingetty $@

[Jim Dennis]

7.22 Kako lahko uporabim več kot 128 MB izmenjevalnega prostora?

Uporabite več izmenjalnih razdelkov ali datotek. Jedra Linux pred različico 2.2 so podpirala do 16 izmenjalnih področij, vsako je bilo lahko veliko do 128 MB. Novejša jedra nimajo teh omejitev.

Zelo stara jedra podpirajo le izmenjalne razdelke, velike do 16 MB.

Linux na strojih z 8 KB stranmi (8 KB paging) kot Alpha in Sparc64 podpira izmenjalna področja do 512 MB. Omejitev na 128 MB pride iz enačbe PAGE_SIZE*BITSPERBYTE le na strojih s 4 KB velikimi stranmi, na strojih z 8 KB velikimi stranmi pa je ta omejitev 512 MB. Vse podrobnosti so v datoteki mm/swapfile.c.

[Peter Moulder, Gordon Weast]

7.23 Kako preprečiti napake pri povezovanju programov z matematičnimi funkcijami?

Starejše knjižnice za tek programov so vključevale matematično knjižnico kot knjižnico za tek programov v C. Matematične knjižnice med prevajanjem ni bilo treba posebej omenjati. Če prevajalnik med povezovanjem programa generira sporočila, kot je tole, potem uporablja matematične knjižnice:

/tmp/ccDUQM4J.o: In function `main':
/tmp/ccDUQM4J.o(.text+0x19): undefined reference to `sqrt'
collect2: ld returned 1 exit status
Za povezovanje z matematičnimi knjižnicami boste morali prevajalniku GCC podati izbiro -lm:
# gcc -o program program.c -lm
Preverite tudi, ali v izvirni datoteki uporabljate stavek #include.

[Florian Schmidt]


Naprej Nazaj Kazalo