Naprej Nazaj Kazalo

6. Strojne zahteve in učinkovitost

Digitalno procesiranje zvoka je opravilo, ki trati sistemske vire in se močno zanaša na vhodno - izhodne sposobnosti ter zmožnosti procesiranja. Močno priporočamo uporabo strojne opreme najmanj razreda Pentium.

Če boste kodirali zvok z analognega zvočnega nosilca preko vhoda 'in-line' (že ojačeni analogni signal) ali mikrofona, bo zvočna kartica PCI dala najboljše rezultate. Razlika med karticami, temelječimi na ISA ali PCI v vhodno izhodni učinkovitosti je precejšnja, več kot 132 Mbyte/s za PCI (citat iz PCI-HOWTO). Seveda velja: boljša je zvočna kartica pri razmerju signal/šum, boljši je zvok, kodiran v MP3. Avtor je uporabljal Soundblaster PCI128 in ga pravkar zamenjal s Soundblaster Live Value; obe kartici imata dobre zvočne zmogljivosti, toda Live ima občutno boljše razmerje signal/šum, dovolj dobro za polpoklicno uporabo. Spomnite se stare maksime pri obdelavi podatkov: smeti noter - smeti ven!

Creative ima gonilnik Beta za Soundblaster Live!, ki ga lahko dobite na:

http://developer.soundblaster.com/linux/

Kadar zapisujete analogni zvok na trdi disk (temu opravilu se reče tudi neposredno zapisovanje na disk, angl. direct to disk (d2d) recording), sta zmogljivosti diska in njegovega krmilnika kritični. Če uporabljate sistem z IDE, ga je najbolje uporabiti v načinu (angl. mode) 4 ali UDMA, kjer je hitrost prenosa še zadovoljiva, da je zagotovljen stalni pretok podatkov.

Idealna rešitev bi bila uporaba sistema s SCSI, ker imajo pogoni in vmesniki precej boljši pretok, od zdržnih 5 Mbit/s za SCSI 1 do 80 Mbit/s za ultra/wide SCSI. IDE lahko doseže med 8,3 Mb/s do 33 Mb/s za Ultra-ATA, toda to so maksimalne vrednosti, povprečne hitrosti pa so nižje. Če lahko najdete ali si privoščite pogon AV SCSI, si ga omislite. Pogoni AV imajo optimaliziran sistem bralno - pisalnih glav za nepretrgan pretok podatkov, ostali pogoni SCSI in IDE ponavadi ne morejo zdržati nepretrganega pretoka podatkov, ker se glava za pisanje pregreje!

Seveda bo pogon s predpomnilnikom (angl. cache) dajal boljše rezultate kot tisti brez njega, predpomnilnik namreč predstavlja medpomnilnik (angl. buffer), ko se zapisovalne glave dvignejo, in pomaga pri prenosu.

Če vaš pogon ne ustreza pričakovanjem, bo zapis podvržen osipu in motnjam povsod, kjer disk ni zapisal signala. Če zapisujete zvok enkratnih dogodkov, npr. nastopov v živo, investirajte v dober sistem z diskom SCSI.

Drug vzrok osipa pri neposrednem zapisovanju na disk je preobremenjen sistem. Procesi v ozadju lahko povzročijo začasne zastoje. Priporočljivo je, da ženete v ozadju le toliko procesov, kolikor je nujno potrebno, še posebej to velja za mrežne strežnike. Več napotkov o nastavljanju mrežnih strežnikov in o zagonskih skriptih najdete v vodnikih SAG (System Administration Guide) in NAG (Network Administration Guide).

Opravila z navideznim pomnilnikom podobno povzročajo zastoje, zatorej uporabite toliko fizičnega RAM, kolikor ga le lahko. Priporoča se vsaj 32 MB, mogoče je, da ga boste potrebovali še več.

Tistim, ki bi radi iz sistema izvlekli največ, ne bo škodila tudi optimalizacija jedra.

Ker vam bodo zgoraj naštete strojne zahteve zagotovile spodoben sistem za kodiranje zvočnih podatkov, ne varčujte in ne uporabljajte starejših in manj zmogljivih delov.

Dober izziv za sistemskega administratorja bo iztisniti iz nizko zmogljivega sistema dobre rezultate in rezultat bodo verjetno srečnejši uporabniki sistemov Linux.

Pomembno poglavje predstavljajo tudi kabli za prenos zvočnih signalov. Ceneni, nekakovostni kabli in priključki se bodo kazali s slabo kakovostjo zapisa. Če ima vaša zvočna kartica možnost uporabe priključkov phono, včasih imenovanih tudi RCA, jih uporabite. Pozlačene površine kontaktov bodo ohranile kakovost zvoka, enako velja, če boste kable za zvok držali čim dlje od podatkovnih vodov, s čimer zmanjšate verjetnost motenj.

Ne pozabite pa, da bo pravo bogastvo, porabljeno za kable za zvok, vrženo proč, če ne bo optimaliziran tudi preostanek sistema.

Če kodirate zvok s plošče, bosta hitrost in tip pogona za CDROM odločala o času za branje surovih informacij z njega. Pogon z enojno hitrostjo bo najverjetneje prepočasen za vse, razen za najbolj potrpežljive.

Vaš pogon za CDROM mora biti povezan z vašo zvočno kartico, če želite slišati, kaj zapisujete, bodisi z uporabo notranjega priključka bodisi s priključitvijo slušalk na izhod za slušalke, četudi ne boste mogli poslušati datotek MP3 skozi vtičnico za slušalke na pogonu za CDROM.

Za podrobnejše informacije o nastavljanju zvočnih kartic bi bila zdaj odlična priložnost, da preberete Sound-HOWTO.


Naprej Nazaj Kazalo