Kaj je torej s tistim lepljivim gumbom?
Zgodi se, da imate več oken odprtih, kot pa prostora na namizju. Tedaj imate tri možnosti:
Vsa okna pustite odprta, namizje bo pač nastlano.
Ikonizirate tista okna, ki jih ta hip ne potrebujete ter z opravilno letvijo ali Alt-Tab preklapljate med njimi. Še vedno malce begajoče, zahteva nekaj dela.
Priporočena možnost: napravite to, kar napravi vsak resen operacijski sistem, ko mu zmanjka fizičnega pomnilnika: uporabi navidezni pomnilnik. V vašem primeru pač uporabite navidezno namizje.
Tretja točka je tisto pravo! KDE zna ravnati z več kot enim namizjem, vsakim s svojimi okni. Privzeta nastavitev vključuje štiri. Med njimi preklapljamo s klikom na gumb za namizje na pultu. Tudi Ctrl-F1...F8 vas bo prestavil v ustrezajoče namizje, s Ctrl-Tab pa lahko kolobarite med njimi. In končno, če miško premaknete na rob zaslona in počakate nekaj trenutkov, vas bo KDE premaknil na namizje v nakazani smeri.
Navidezna namizja so nadvse pripravna. Vendar pa bi včasih želeli imeti kakšno okno v vseh oknih. To je morda pogovorno okno, ura budilka ali kaj tretjega. V takih primerih uporabimo prej omenjeni ,,lepljivi`` gumb, s katerim pripnemo okno na ozadje, tako da se bo pojavljalo v vseh navideznih namizjih.
Lepljivi gumb lahko uporabimo tudi za premik okna iz enega navideznega namizja v drugega: v prvem namizju pripnemo okno na ozadje, se premaknemo v drugo namizje, ter ga s ponovnim pritiskom na gumb odpnemo od podlage. Enostavneje pa gre z uporabo kontekstnega menuja za dano okno na opravilni letvi (izbira "Na trenutno namizje") ali pa z izbiro "Na namizje" v meniju z operacijami nad oknom.